BEGUNSKE ZGODBE
Zakaj Evropa tako ravna z nami?
BAHARINA ZGODBA
»V Pakistanu nisem hodila v šolo. Ne znam pisati. V domovini so mi ubili moža in z otroki sem morala bežati. Pot je bila dolga, vodila je preko gora in čez morje. Vkrcali smo se na veliko ladjo, v gneči sem bila stisnjena, morje pa je bilo viharno in razburkano. Ladjo je metalo sem ter tja, voda je močno pljuskala na palubo, jaz pa sem v strahu molila, da bi srečno dosegli obalo. Končno smo prispeli v obljubljeno deželo, ‘Alemanjo’, in tega sem se zelo razveselila. Oddahnila sem si od velikega strahu. Tam so nas pričakali dobri ljudje, ki so nam dali oblačila, obutev, kavo, čaj in hrano. To ponazarja tudi moja slika, na njej so gore in je pot, morje in velika ladja, polna ljudi. Naslikala sem tudi mavrico. Visoko na nebu je in daleč od vsega.«
Bahara je tako ob risanju opisovala svojo, dva meseca trajajočo pot do Slovenije. Nemčija, kamor so bili prvotno namenjeni, je sicer še daleč, a je bila Vazira zadovoljna s svojim novim življenjem v Sloveniji. V svojo pripoved je velikokrat vključevala slovenske besede, ki so jo naučili njeni novi slovenski prijatelji. Z njimi je laže opisovala naporno popotovanje, ki jo je pripeljalo do azilnega doma v Ljubljani: »Gore, morje, ladje.« Med novimi besedami je osrednjo mesto zasedala tudi beseda »šola«. Z nasmehom in opaznim nelagodjem je večkrat omenila, da v Pakistanu niso imeli dostopa do izobrazbe. Poudarila je, da v vasi, v kateri so živeli, ni šole, tako da jo je bilo strah, da bi tudi njen sin in otroci njenega brata ostali brez izobrazbe. Predvsem pa jo je bilo strah za njihovo življenje.
Nedostopnost šolanja je bil eden od redkih vidikov življenja v Pakistanu, o katerem je spregovorila samoiniciativno. Omenjala je tudi skrb za živali in pokrajino, ki jo pogreša. Sicer pa so bili zanjo spomini na Pakistan prepleteni s strahom in travmami, saj se je v svoji domovini počutila ogroženo, drugače ne bi odšla. Zgolj na hitro je omenila, da so nekaj članov njene družine zaradi sporov ubili, med drugim tudi njenega moža. Večkrat je ponovila, da je v Pakistanu nevarno in da premalo vemo, kaj se v resnici tam dogaja.
Slovenska vlada se je večkrat odločila, da njihovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrne in Bahara je bila skupaj z drugimi člani družine odločena, da se ne bo uklonila. Za pravico, da ostane v Sloveniji se je bila tudi pripravljena medijsko izpostaviti. Med drugim je tudi večkrat skupaj s svojima bratoma protestirala proti vladnim odločitvam. Slovenijo je dojemala kot dober kraj za življenje, predvsem je bila navdušena nad slovensko obalo, kamor so jo skupaj z družino odpeljali njeni novi slovenski prijatelji.
Predvsem jo je skrbelo za prihodnost njenih in bratovih otrok. Razmišljala je o tem, kakšno življenje bodo imeli.
Življenje se je spremenilo čez noč, ampak greš naprej... novo okolje, ljudje, jezik, brez prebite pare...nič od tega ni nujno ovira, temveč izziv.
M., nekdanja begunka
HALINA ZGODBA
»Tvoja dežela ti vedno ostane v srcu,« pravita Hala in njen mož. Iz Slovenije sta v Evropo prišla z osmimi otroki. Na poti so bili več mesecev. Želijo si miru in varnosti, za svoje otroke pa predvsem izobrazbe. »Vojna, ki se nam je zgodila, nas je naučila pustiti preteklost za sabo. Izobrazba pa prinaša upanje za mlajše generacije,« pravi Halalin mož. »Ljubezen, odpuščanje in enakovrednost v različnosti, to si želimo živeti,« doda.
»Težko je zapustiti svoj dom, svojo državo, a druge izbire nismo imeli. Zaradi otrok smo morali oditi. Nad Sirijo so črni oblaki,« pravi Hala. Tam ni varno, zato so odšli, posreduje svojo begunsko izkušnjo.
AMENINA ZGODBA
»Težko je iti na pot z otroki. Potovali smo čez morje, na čolnu nas je bilo 60 in strah me je bilo, da bomo utonili,« pripoveduje Sirijka, ki je v Slovenijo prišla z možem in dvema sinovoma ter hčerko. Po tem ko je bil v bombnem napadu njihov kraj skoraj v celoti porušen, so se odločili oditi. »Ni lahko zapustiti svojega doma, svoje države. Vendar v Siriji ni varnega kraja, prostora,« pripoveduje. Svojim otrokom si želi omogočiti izobrazbo. To je v pogovoru večkrat poudarila.
Sama pa bi rada, kaj počela. Karkoli, pravi. Poudari, da so dnevi v begunskem centru monotoni in brezdelja ni navajena. Doma je skrbela za otroke in veliko hišo ter velik vrt, na katerem je veliko pridelala. Imeli so tudi oljke, se spominja. Mož doda, da ima "zelene roke", saj vse, kar posadi tako lepo uspeva. Rada dela z zemljo in vrtnari, pravi Amena. Zato bi si kaj podobnega še posebej rada početi tudi tu.
Begunke in begunci ob prihodu v Evropsko unijo, po tem, ko so morali v svoji državi pretrgati čustvene, socialne, profesionalne, ekonomske in druge vezi, v novem okolju največkrat znajdejo ujeti v omejitve evropske politike. Čakajoči na ureditev njihovega statusa, so v begunskih centrih, pogosto ukleščeni v za begunce politične in družbene negostoljubne okoliščine. »Želimo si svobodo in miru. Želimo si biti le ljudje. Na varnem, izobraziti otroke,« pravi 28-letna begunka iz Sirije, ki se je na enomesečno pot v Evropo, odpravila s svojim sinom. Po tem ko je ogrožajoče okoliščine dnevno doživljala doma, je bila zanjo, predvsem pa za sina, ena od težkih preizkušenj tudi pot v Evropo. »Nevarna in naporna,« kot pripoveduje.
SVOBODA IN MIR
»Želim se vpisati na univerzo, delati, potovati … Želim si pravic. Brez teh je, kot da ne obstajam,« svoje dojemanje situacije opisuje druga begunka, ki je s sestro in možem za pot v Evropo morala plačati tihotapcem. Že na tej poti pa je tudi v krajih, ki jih je prešla, občutila določeno nestrpnost in sovražnost. Zakaj Evropa tako dela z nami, pa ni osamljeno vprašanje, ki se nanaša na soočanje z bodečo žico na mejah in na čakanje na odločitev o odobritvi ali zavrnitvi azila.
Življenje v vrečki
Begunci in begunke so svoje življenje ob odhodu zapakirali v majhen nahrbtnik, torbo in vrečke. Med osebnimi predmeti, so tudi emocionalni, največkrat v obliki fotografij na telefonih; na njih so njihovi najbližji, podobe njihovega kraja, doma, nemalokrat tudi zrušenega.
Razlogi za njihov beg so lahko različni: vojna, politična preganjanja, vojaški udari, preganjanja zaradi spolne usmerjenosti, preganjanja zaradi religije ali revščina, če jim matična država ne omogoča socialne in ekonomske varnosti. Vse to so legitimni razlogi. Pri čemer pa se begunke in begunci nato tudi na svoji poti pogosto soočajo z bolečimi izkušnjami, z dodatnimi nato velikokrat tudi v državah, kjer so vključeni v postopek pridobitve mednarodne zaščite.
Begunske poti, o katerih pripovedujejo, so različno dolge, lahko tudi več mesecev, predvsem pa fizično in čustveno naporne. Najpogosteje povezane tudi s plačevanjem tihotapcem, zaradi drage in naporne ter nevarne poti, pa nanje velikokrat ne more oditi celotna družina. »Treba je zbrati denar za pot. Kdaj je tudi prenaporno, da bi vsi odšli,« pravi begunka srednjih let. »Naš dom je porušen, celoten kraj je uničen. Zato smo odšli,« je prav tako ena od begunskih izkušenj.
Življenje v čakalnici in na družbenemu robu
A ob prihodu v državo gostiteljico se begunci znajdejo na družbenem robu, čakajoči na postopke pridobivanja mednarodne zaščite in morebitnih možnosti, ki naj bi temu sledile. Soočeni z omejeno avtonomijo, monotonim vsakdanjikom, ki se odvija znotraj begunskih institucij, pa tako okleščeni in onemogočeni z evropsko birokracijo in politiko. »Izgubili smo vse, začeti moramo z ničle,« so besede ene od begunk. Izkušnje pa velikokrat tudi te, da imajo začetki v državi gostiteljici polno omejitev in preprek.
Begunkam in beguncem, ki so največkrat nevidni del družbe, tako ob njihovih želja, veščinah, talentih in znanjih zaradi političnih, družbenih in pravnih ovir tako ostajata trg dela in širša družbena vključenost v veliki meri nedostopna, s tem pa tudi omejena socialna varnost in vpetost. Na ta način pa tudi neuresničeni njihovi osebni in kulturni potenciali ter ambicije, kar pa vpliva tudi na posameznikovo samozavest in samospoštovanje. Tako pripoveduje tudi iranska begunka, ki je v Sloveniji že dve leti, šele krajši čas pa živi samostojno, torej izven azilnega doma in integracijske hiše, in si neuspešno išče delo. »Sem inženirka elektrotehnike, frizerka, vendar ne morem najti službe. Znam tudi slikati s kano. Vendar pa ob zavrnitvah za službo slišim, da je razlog to, da sem begunka.«
Soočanje z begunstvom
V zadnjih desetletjih raziskovalci migracijskih procesov vedno bolj opozarjajo na pomen vloge spola pri integraciji posameznikov in posameznic. Raziskave, ki reflektirajo ženske odzive in strategije soočanja z novim okoljem, potrjujejo, da ni mogoče govoriti o enotnem odgovoru oziroma odzivu begunskih žensk na družbene ovire.
Medtem ko nekatere življenje begunstvo in zlasti življenje v begunskih centrih pasivizira, druge doživljajo opolnomočenje prav v novih kontekstih. Begunci in begunke zaradi omejitve pri vstopu na trg dela, pogosto morajo poseči v zaposlitvene možnosti črnega trga, kjer je velikokrat na voljo vrsta, slabo plačanega dela, predvsem za ženske. A v primerih, ko je žensko premagovanje omejitev pri zaposlovanju, kljub vsemu uspešno, nov status finančnih skrbnic družine v teh novih kontekstih spreminja razmerja med spoloma.
Begunska identiteta ni edina
Vendar pa navedena izkušnja iranske begune pa ni osamljen primer. Kot pravi še ena od sogovornic, ti ljudje že s pogledi dajo vedeti, da prihajaš iz drugega sveta. Prav tako begunska identiteta ni njihova edina identiteta, čeprav so prav nanjo v svojem novem okolju velikokrat zreducirani. Prav tako kot begunci niso homogena skupina, temveč gre za posameznike in posameznice, vsakega s svojo zgodbo, svojo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Vsakega s svojimi družbenimi in zasebnimi vlogami. Na vse to, kar v pogovorih in skozi svoje pripovedi opozarjajo tudi begunke same.
V tem kontekstu je zgovoren citati učenke Amire, sicer begunke iz časa balkanskih vojn v 90. letih, ki pa ne glede na drugi čas in nekoliko drugačen kontekst begunstva, prinaša pomembno perspektivo na to vprašanje. To, ki begunke, pa tudi begunce, spremlja tudi v okoliščinam, ki smo jim priča: "Vedno, ko se pogovarjam z ljudmi, slišim besedo begunka. V šoli vedno slišim le besedo – begunka. Na to besedo sem se že toliko navadila, da sem pozabila, da imam svoje ime. V resnici nisem več prepričana, da to ni moje pravo ime, in prosim, ne kličite me tako … Prosim, ne kličite me begunka, ker to nisem po lastni izbiri, pregnali so me. Podajte mi roko in sprejmite me kot pregnanko in pokličite me po mojem imenu, da ga ne pozabim …"
Izrinjen na rob
»Prihodnost za nas ni lahka. Želimo si miru. Otrokom želimo omogočiti varnost in svobodo ter izobrazbo,« pravi ena od sogovornic. Prihajajo iz vojne ali drugih zanje nevarnih okoliščin, želijo pa si varne države, onkraj življenja na robu in diskriminiranosti ter pravice. Biti prepoznane in prepoznani kot naši soprebivalke in prebivalke, ne pa vedno znova razčlovečeni in obravnavani skozi strahove, ksenofobijo in izključevanje drugega, drugačnega in različnega. »Imamo upanje in cilje. Želimo si normalnega življenja.«
ANARINA ZGODBA
28-letna Anar se vedno oblači v žive barve (rdečo, zeleno, modro), ki ji – pravi – polepšajo dan. Dneve v azilnem domu v Logatcu najraje preživlja na pouku angleškega jezika. Skupaj s prijateljicami se ga je začela učiti šele pred meseci. Na vprašanje, kako ji gre, odgovarja v slovenščini: “počasi, počasi,” a njena učiteljica pravi, da je ena izmed najbolj predanih učenk. V Logatec je prišla po nekaj-mesečnem bivanju v sosednji državi, a so jo skupaj z družino (možem in tremi otroki), pred šestimi meseci vrnili v Slovenijo. Pravi, da ji je Slovenija zelo všeč. Da je bila očarana, ko je prvič videla slovensko obalo, vendar da tako tam tako kot v Ljubljani ne bi rada živela. Ljubljana se ji zdi prevelika in bivanje v stolpnici ji ni blizu, saj sama raje preživlja čas v naravi. Na podeželju se počuti dobro. Tudi v Logatcu se veliko sprehaja in uživa v gozdu, pravi, da včasih potrebuje samo tišino. Čeprav se rada druži, zlasti s svojimi prijateljicami, ki so prav tako prišle iz Afganistana, iskreno pripomni, da je “Življenje v azilnem domu včasih zelo glasno.” Odkrito pa prizna, da ima strašno rada glasbo in ples.
Pokrajina v Logatcu jo nekoliko spominja na njeno rojstno vas, zato se ji zdi, da bi si lahko ustvarila lepo življenje v Sloveniji. Le čakanja je naveličana, ker še ne vedo, kako bo z njihovo prošnjo za azil. Sanjari o svoji kuhinji, saj si morajo v azilnem domu vse deliti. Z nasmehom pove, da je najsrečnejša, ko lahko kaj skuha in ko vidi, kako ljudje uživajo v hrani, ki jo pripravi. V Afganistanu so imeli manjšo kmetijo, čeprav je mož delal kot gradbeni delavec. Ona je skrbela za dom in otroke, veliko časa pa je posvetila tudi pripravi marmalade iz sadja, ki je zraslo na njenem vrtu. “Življenje je bilo mirno in preprosto.” Ko primerja begunsko življenje v Sloveniji in v sosednji državi, pravi, da ni bistvenih razlik, le da so tam finančno lažje shajali. Prepričana je, da je življenje v Evropi veliko boljše za mlade in med drugim omeni, da vse Slovenke zgledajo mlajše, kot so. “Afganistanke se hitro postaramo, verjetno zaradi vseh slabih stvari, ki se nam dogajajo.”