Morje - za tiste, ki so ga na svojem potovanju izkusili, še posebej večplasten pojem - je motiv mnogih risb in slik. Nastala so dela z ladjami in ljudmi na ladjah,'ker smo prišli čez morje'. Ta nedvomno odražajo spomine na preizkušnjo potovanja, a zahtevnost, negotovost in teža dejanske izkušnje se na risbah neredko spremenijo v veličastno dogodivščino, ki smo jih vajeni iz otroške in mladinske literature. Pojavljajo se risbe, na katerih je morje mirno in prijazno; ustvarjeno za igro, plavanje in sončenje; za počitnice in sprostitev. Slednje odražajo poletni spomin na obisk slovenske obale in vznemirljivo upanje na nove počitniške dogodivščine.
MORJE
Obrazi tujcev, sorodnikov, zakritih žensk in takšnih z dolgimi, svetlimi lasmi, pričajo o podobnostih in razlikah. V smehu smo risali portrete drug drugega. Nekatere risbe pričajo o težavah, ki jih lahko povzročijo kulturne razlike. Mlada afganistanska ženska je ob risanju portreta dejala: 'Afganistan in Evropa ... težava ... tako pač je.
OBRAZI
HIŠE
Spomini na preteklost in sanje o prihodnosti. Risbe hiš pogosto pospremi komentar 'Takšna bo nekoč moja hiša' ali pa 'V tej hiši bom živel’.
IGRIVOST
Abstraktne barvne lise, koruzni zombiji, gusarji in druga bitja ... Prosti likovni slog otrok in odraslih, ki je nastal na glasbeni podlagi.
Avtorici:
Nadia, Kamerun, in maja, Slovenija
'Ko sva skupaj razvijali sliko, se mi je zdelo, da odraža stanje današnjega sveta. Na enem delu sveta imajo ljudje več svetobe, več svobode, imajo vse, kar potrebujejo za življenje. Svetlo modro nebo. In potem je drugi del sveta, ki se utaplja v krvi. Zato je na sliki nekaj rdeče, in mešanica rdeče in modre ponazarja to barvo. Barvo krvi, ki se je že posušila, rane, ki jo povzroča vojna. In čisto malo svetlobe, pa še to prekriva tema, trpljenje in bolečina.
To je sporočilo, ki je nastalo iz najine slike.' (Nadia)
abida (pakistan)
'V Pakistanu nisem hodila v šolo. Ne znam pisati. V domovini so mi ubili moža in z otroki sem morala bežati. Pot je bila dolga, vodila je preko gora in čez morje. Vkrcali smo se na veliko ladjo, v gneči sem bila stisnjena, morje pa je bilo viharno in razburkano. Ladjo je metalo sem ter tja, voda je močno pljuskala na palubo, jaz pa sem v strahu molila, da bi srečno dosegli obalo. Končno smo prispeli v obljubljeno deželo, ‘Alemanjo’, in tega sem se zelo razveselila. Oddahnila sem si od velikega strahu. Tam so nas pričakali dobri ljudje, ki so nam dali blačila, obutev, kavo, čaj in hrano. To ponazarja tudi moja slika, na njej so gore in je pot, morje in velika ladja, polna ljudi. Naslikala sem tudi mavrico. Visoko na nebu je in daleč od vsega.'
Slike, prikazane na tej razstavi so nastale v okviru delavnic likovne terapije Društva Terra Vera v AD Logatec v obdobju od julija do oktobra 2016. Pomen delavnic, katerih so se udeleževale predvsem ženske in otroci, je bil spodbuditi ustvarjalnost v življenju ljudi, ki so trenutno nastanjeni v azilnem domu.
Namen delavnice ni bil, da bi dosegli kakršenkoli zastavljen cilj, dosežek, ali da bi ustvarili vnaprej določen končni izdelek. Ves čas je šlo za spontano ustvarjanje, ki ni bilo deležno kritik ali vnaprej določenih kriterijev. Prav tako gre za poskus boljšega spoznavanja drugega ter ustvarjanja povezav skozi umetnost kot sredstvo komunikacije.
Čas v azilnem domu teče drugače, se upočasni, včasih se pa kar ustavi in stoji. Čeprav se spremenijo okoliščine življenja, so osnovne potrebe, želje in sanje človeškega bitja iste kot povsod: imeti dom in varnost, vedeti, da so vaši otroci dobro, biti igriv in se zabavati … Umetnost je varen prostor, ne le zato, ker nam omogoča, da se izražamo drugače kot samo z besedami ali celo v pomanjkanju skupnega jezika, vendar pa se je tudi izkazala kot orodje in forum, kjer se ljudje srečujejo v nemirnih časih in je zaradi tega mogoče še bolj pomembna v teh dneh.
Predstavljamo izbrane spominke z našega živahnega, barvitega in nepričakovanega potovanja, ki smo ga prehodili skozi te mesece.
